Oznaka: članki

Zaposleni se zavedajo, da so za svoje duševno zdravje v prvi vrsti odgovorni sami

Od aprila do oktobra 2018 je v sklopu Programa celovite podpore podjetjem za obvladovanje in preprečevanje psihosocialnih dejavnikov tveganj (v nadaljevanju Program PSDT) potekala raziskava, v kateri smo zbirali podatke o zdravju, počutju in psihosocialnih dejavnikih tveganja zaposlenih iz sodelujočih pilotskih podjetjih.

Na poziv k sodelovanju v raziskavi se je odzvalo kar 2.971 (26,9 %) od skupno 11.049 zaposlenih. Namen raziskave je bil ugotoviti stanje na področju bolniških odsotnosti, duševnega zdravja zaposlenih in obvladovanja psihosocialnih dejavnikov tveganja, ki predstavljajo možna tveganja v duševnem zdravju zaposlenih in izhajajo iz delovnega okolja (npr. medosebni odnosi, vodenje, komunikacija). Raziskava bo ponovno izvedena ob koncu projekta leta 2021, pri čemer bomo rezultate obeh raziskav primerjali ter ugotavljali spremembe na omenjenih področjih.

Najpogostejše zdravstvene težave zaposlenih

V zadnjem letu so zaposleni največkrat doživljali bolečine v mišicah ramena, vratu in/ali zgornjih udov, glavobole, težave s hrbtenico in bolečine v mišicah spodnjih udov. Podatki NIJZ za leto 2017 kažejo podobno. Bolezni mišično-skeletnega in vezivnega tkiva so tudi sicer najpogostejši vzrok za bolniške odsotnosti v Sloveniji. Najbolj ogrožena so delovna mesta, ki pogosto zahtevajo prisilni položaj telesa ter ponavljajoče se gibe.

Z obvladovanjem bolniške odsotnosti se večina podjetij že ukvarja, v obliki različnih ukrepov, a bi ob tem bilo potrebno nujno spremljati tudi pojav prezentizma – rezultati naše raziskave so namreč pokazali, da se med zaposlenimi pojavlja tudi ta pojav. Prezentizem pomeni prisotnost zaposlenega na delovnem mestu, kljub bolezni, poškodbi ali drugim življenjskim okoliščinam (npr. smrt bližnjega), zaradi katerih bi bilo bolje koristiti bolniški stalež, pri čemer je občutno zmanjšana njegova učinkovitost in storilnost, njegovo zdravstveno stanje pa se ob tem še poslabšuje. Rezultati so pokazali, da je največ zaposlenih v preteklem letu, kljub bolezni ali poškodbi, prišlo na delo za krajše obdobje – od 1 do 3 dni. Nevarno za duševno zdravje posameznika predstavljajo daljša in pogosta obdobja prezentizma (10 dni ali več), ki so se v preteklem letu pogosteje pojavljala pri zaposlenih iz skoraj polovice pilotskih podjetij.

Nekateri zaposleni so namesto bolniškega staleža koristili tudi dopust, kar je ponavadi lahko znak, da si zaposleni ne upajo koristiti bolniškega staleža, npr. zaradi pritiskov na delovnem mestu ali stigmatiziranosti bolezni zaradi katere ostajajo doma, kar se pogosto pojavlja pri duševnih motnjah.

Večina zaposlenih je svoje duševno zdravje ocenilo kot dobro

Približno tretjina zaposlenih iz vseh pilotskih podjetij je v zadnjem času doživljala stres enako kot običajno, medtem ko je približno tretjina zaposlenih stres doživljalo bolj kot običajno. Ob tem poročajo, da zaradi visokih obremenitev najpogosteje doživljajo težave s spanjem in osredotočanjem ter porabijo več časa za dokončanje naloge. Rezultati so pokazali tudi, da se  visoke obremenitve in stres odražajo tudi v čustvovanju in razdražljivosti, pa tudi v pogostejših konfliktih bolj z družinskimi člani ali prijatelji kot sodelavci.

Ker sta delovno in zasebno življenje posameznika močno prepletena, se pogosto stresne situacije ali preobremenjenost preneseta iz dela tudi v zasebno življenje in obratno. Zato je še toliko bolj pomembno, da delodajalci oblikujejo okolje v katerem z ukrepi in programom promocije zdravja na delovnem mestu, ki vključuje tudi duševno zdravje, obvladujejo psihosocialne dejavnike tveganja na delovnem mestu.

Še posebej nas je zanimala pojavnost težav v duševnem zdravju pri zaposlenih. Rezultati so se med podjetji gibali različno, vendar so v splošnem pokazali, da:

  • povprečno vsak četrti zaposleni je v preteklem mesecu doživljal tesnobo do te mere, da ga lahko ti občutki začnejo ovirati tudi v delovnem okolju oz. do te mere, da lahko dolgotrajna tesnoba in zaskrbljenost privedeta tudi do anksioznih motenj,
  • približno desetina zaposlenih poroča, da je v zadnjem letu doživela nekatere simptome depresije ali tesnobnosti,
  • približno četrtina zaposlenih poroča, da je v zadnjem letu doživela izgorelost.

 

Pri interpretaciji teh podatkov je sicer pomembno poudariti, da mnogo ljudi posplošuje pojme izgorelosti, depresije in anksioznosti kot duševne motnje. Izgorelost se pogosto enači s pretirano utrujenostjo ali izčrpanostjo, pri čemer pa je izgorelost veliko več kot to. Podobno se dogaja tudi pri posploševanju depresije kot nekega stanja, ki danes je prisoten, jutri spet ne, a zagotovo tukaj ne gre za neko prehodno stanje, temveč za duševno bolezen. V vsakdanjem, laičnem pogovoru namreč velikokrat slišimo besedne zveze kot so ”Danes pa sem res v depresiji.” ali ”Sem že čisto izgorel od tega dela.” ipd., čeprav morda posamezniki ne razlikujejo med počutjem ali negativnim čustvom in dejansko duševno boleznijo. Podobno velja za tesnobo, saj so lahko razlogi za doživljanje občutkov tesnobe zelo različni in se nanašajo tako na delovno kot zasebno področje posameznika. Prav tako v raziskavi nismo preverjali za kako pogoste in močne občutke tesnobe gre in kako zaposleni interpretirajo tesnobo kot pojav.

Na ravni podjetja je priporočljivo in ključno, da se zaposlene informira in osvešča o področju duševnega zdravja (kaj duševna bolezen je in kaj ni) ter  težav, ki lahko iz tega naslova izhajajo. S tem pripomoremo tudi k destigmatizaciji in detabuiziranju področja in pomagamo zaposlenim, da prej poiščejo pomoč, če je to potrebno.

Pokazala se je pripravljenost za koriščenje zunanje strokovne pomoči

Rezultati so pokazali, da bi se več kot polovica zaposlenih zaupalo nekomu izven delovnega okolja, na primer družinskemu članu ali prijatelju/ici, kar je zelo pomembno, saj je socialna opora družinskega okolja in prijateljev pri premagovanju težav v duševnem zdravju izjemno pomembna.

Spodbudno pa je tudi, da so zaposleni pripravljeni izbrati strokovno pomoč (zdravnik, psiholog, psihiater,…) za reševanje svojih težav, kadar je to potrebno. Možnost zaupanja strokovnjaku je izbralo tretjina zaposlenih, kar osvetljuje pomen zaupnih psiholoških svetovanj, ki so zaposlenim v okviru projekta NAPREJ že na voljo.

Rezultati so pokazali tudi, da približno vsak deseti zaposleni o duševnih težavah raje ne bi povedal nikomur in bi živel naprej tako kot ponavadi, kar lahko kaže na prisotnost predsodkov in napačnih prepričanj glede težav v duševnem zdravju. Destigmatizacija takšnih prepričanj je še kako pomembna, saj zadrževanje lastnih duševnih stisk in ne-iskanje pomoči, ko je to potrebno, lahko privede do hujših posledic v obliki bolezni v duševnem zdravju oz. zatekanje k nekonstruktivnim načinom soočanja s težavami (tj. prekomerno uživanje alkohola ali druge oblike odvisnosti).

Ključno je osveščanje in informiranje o duševnem zdravju

V prvi vrsti smo za svoje duševno zdravje odgovorni sami, česar se dobro zaveda približno tri četrtine zaposlenih. Vendar ga lahko ohranjamo in krepimo tudi na delovnem mestu, kadar je k temu zavzeta celotna organizacija, skupaj z najvišjim vodstvom.

Pri ohranjanju in krepitvi duševnega zdravja na delovnem mestu pa igrajo pomembno vlogo tudi neposredni vodje, ki naj bi svojim zaposlenim dali možnost, da izpostavijo svoje težave in jih spodbujali k iskanju rešitev za zmanjšanje stresa na delovnem mestu. Vendar so rezultati pokazali, da se bi le manjšina zaposlenih v posameznih podjetjih v primeru duševne stiske obrnila na vodjo ali kadrovsko službo. Zdi se, da zaposleni v neposrednih vodjih bodisi ne prepoznavajo ustrezno usposobljenih oseb, ki bi jim lahko pomagale, bodisi jim ne zaupajo. Podatek lahko kaže na to, da so težave v duševnem zdravju v okvirih delovnega okolja še vedno stigmatizirane in tabuizirane ter da o njih na delovnem mestu nikakor ne želimo govoriti.

Potreba po osveščanju in dodatnem izobraževanju na področju duševnega zdravja je v smislu preventive torej ključna – čim več različnih načinov informiranja in osveščanja zaposlenih o tematikah, ki se izkažejo kot problematične ali jih zaposleni sami izpostavijo kot zanimive ali potrebne v njihovem delovnem okolju. Tematiki duševnega zdravja je potrebno na delovnem mestu nameniti več poudarka ter tudi več ukrepov in aktivnosti na področju promocije (duševnega) zdravja na delovnem mestu, kar je osvetlila tudi pričujoča raziskava.

Verjamemo, da so aktivnosti v sklopu Projekta NAPREJ, z razvitim Programom PSDT, pilotskim podjetjem v veliko pomoč in da bodo pripomogle k doseganju pozitivnih učinkov na obravnavanem področju tako na ravni posameznika kot tudi podjetja.

Kako skrbite za duševno zdravje zaposlenih?

V slovenskih podjetjih manjka celovitih in sistematično zasnovanih ukrepov za ohranjanje in krepitev duševnega zdravja zaposlenih

V okviru projekta »Celovita psihosocialna podpora delodajalcem za aktivno staranje delovne sile (NAPREJ) – Zdravo in aktivno v prihodnost!« je bila izvedena analiza stanja na področju duševnega zdravja zaposlenih in obvladovanja psihosocialnih dejavnikov tveganja (v nadaljevanju PSDT). Rezultati so pokazali, da gre za aktualno tematiko, ki pa bi ji bilo potrebno v slovenskih podjetjih nameniti še več pozornosti.

Duševne težave so med zaposlenimi vedno bolj pogoste

Katerikoli čas se med ena in pet oziroma med ena in šest zaposlenih sooča s težavami v duševnem zdravju (European Communities, 2008), kar nakazuje na potrebo po tem, da podjetja v delovnem okolju prepoznajo dejavnike tveganja za razvoj težav v duševnem zdravju ter posameznikom omogočijo pravočasno strokovno pomoč. Težave v duševnem zdravju namreč negativno vplivajo na posameznikovo počutje in delovno storilnost, hkrati pa so povezane z večjim številom bolniških odsotnosti. Slednje potrjujejo tudi podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje – po številu izgubljenih koledarskih dni v Sloveniji v letu 2016 in po povprečnem trajanju ene odsotnosti so se duševne in vedenjske motnje uvrščale na četrto mesto, med razlogi za skrajšan delovnik pa na drugo. Najpogostejši razlogi za obiske zdravstvenega sistema zaradi duševnih težav pa so stresne motnje, anksiozne motnje in depresija.

Med najpogostejšimi ukrepi so izobraževanja

Pregled domačih in tujih dobrih praks s področja duševnega zdravja zaposlenih in obvladovanja PSDT je pokazal, da obe področji tako tuja kot slovenska podjetja največkrat naslavljajo preko izobraževanj za zaposlene s področja prepoznavanja in obvladovanja stresa ter medosebnih odnosov in komunikacije pa tudi preko izobraževanj za vodstvene kadre o tem, kako zaznati in ukrepati v primeru duševnih težav zaposlenih. Predvsem med tujimi dobrimi praksami so zelo pogoste nacionalne kampanje, ki so namenjene osveščanju delodajalcev o pomenu duševnega zdravja zaposlenih (npr. kampanje za destigmatizacijo duševnih težav; za pozitivno in zdravo staranje ipd.) ter opolnomočenju delodajalcev za izvajanje promocije duševnega zdravja na delovnem mestu ob podpori praktičnih orodij (baze znanja, usposabljanja ipd.).

Pogosto se med domačimi in tujimi dobrimi praksami na področju duševnega zdravja zaposlenih pojavlja tudi ukrep svetovanj za zaposlene, ki jih tuja podjetja zaposlenim običajno nudijo v okviru standardiziranega programa Employee Assistace Program (EAP), slovenska podjetja pa ukrep izvajajo vsako po svoje – nekateri zaposlenim nudijo svetovanja v podjetju, drugi jih napotujejo k zunanjim strokovnjakom, nekateri omogočajo svetovanja zaposlenim vse dni v letu, drugi le v omejenem času.

Tako tuje kot domače dobre prakse kažejo, da je velikokrat osnova za načrtovanje ukrepov analiza stanja (organizacijska klima, zdravstveno stanje zaposlenih ipd.), s čimer dosežemo, da so ukrepi prilagojeni potrebam zaposlenih.

V slovenskih podjetjih potreba po bolj sistematičnem pristopu

Slovenska podjetja ne zaostajajo veliko za tujimi, saj so si ukrepi podobni, a večina pregledanih dobrih praks se izvaja v večjih slovenskih podjetjih, ki imajo pogosto na voljo več virov (finančnih, kadrovskih ipd.) kot manjša, kar jim omogoča, da zakonsko določene ukrepe na področju varovanja zdravja zaposlenih nadgradijo. A tudi med dobrimi praksami v večjih slovenskih podjetjih je v primerjavi s tujimi moč opaziti, da pogosto ukrepi med seboj niso povezani, so omejeni le na določeno področje, le posredno obravnavajo duševno zdravje zaposlenih ipd., medtem ko naraščajoči odstotek delovno aktivne populacije, ki se sooča s težavami v duševnem zdravju, kaže na potrebo po bolj celostno in sistematično zasnovanih ukrepih, ki proaktivno naslavljajo področje duševnega zdravja zaposlenih. Po vzoru tujih dobrih praks bi bile zato tudi v Sloveniji dobrodošle nacionalne kampanje za osveščanje in opolnomočenje delodajalcev (predvsem iz mikro, malih in srednje velikih podjetij) na področju ohranjanja in krepitve duševnega zdravja zaposlenih ter obvladovanja PSDT ter celostno zasnovani programi za delodajalce s tega področja, kakršen bo razvit v okviru projekta NAPREJ (www.naprej.eu).